Uzbekistan - Zala ostane brez rukzaka

In če je kdo slučajno pozabil, da se tudi najbolj skrbno sestavljenim načrtom hitro kaj zgodi, sva bila midva že prvi dan potovanja postavljena na realna tla. Lahko rečem, da sovražim te manj kot eno uro dolge prestope, ki jih Turkish Airlines tako obožuje, a nisva imela ravno velike izbire in sem ostajala pozitivna. Večkrat se je že popolnoma gladko izšlo.

Fergana, prihajava! Ali pač?

No, tega niti nisva imela priložnosti preveriti, saj se je zataknilo že na ljubljanskem letališču, kjer smo zaradi hude nevihte lahko vzleteli šele dve uri kasneje. Tako sva lahko pozabila na najin povezovalni let v Fergano. Vedela sva, da ne moreva glede tega narediti nič. Kaj pa so naslednji koraki? Zgubljena sva pristala v Istanbulu ob enih zjutraj in se lotila urejanja zadev. Po skoraj eni uri čakanja na prtljago so naju obvestili, da naj bi prtljaga ostala v Ljubljani… Ok, kaj??? Nato pa se popravili, da naj bi bila tu a ne moreva do nje, in da bo za vse poskrbljeno, le najprej naj urediva najin nadomestni let. V redu. Po dobrih 20 minutah hoje čez ogromno istanbulško letališče sva končno našla okence kjer naj bi se to urejalo. Super, ura je bila že pol tretjo zjutraj. Kmalu smo ugotovili, da je tak enak let na voljo šele čez 4 dni, vsi vmesni so bili preklicani, tudi tisti z vsemi možnimi prestopi. Nič, nimava kaj… stornirajva vse nastanitve, in narediva nov plan potovanja. Žal je ferganska dolina izpadla iz najinega itinerarja. Ura je bila že čez tretjo zjutraj, bila sva utrujena, nepripravljena, in sestavljala nov plan ter iskala rešitve s prijazno gospo. Okoli pol štirih zjutraj sva odšla v upanju da dobiva prtljago. Vse kar sva dobila pa so bile informacije o tem, da če jo želiva, bo potrebno okoli dve uri čakanja, da jo najdejo… in sva odšla sva brez. Ironično je bilo to edino potovanje, na katerega sva odšla brez kakršne koli »rezerve« v ročni prtljagi. Da povzamem… ob pol sedmih sva se ulegla v posteljo v najinem luksuznem hotelu, do katerega naju je dostavil zasebni avtobus. Ja… avtobus.

Po nekaj urah spanja sva vsa optimistična iskala možnosti za raziskovanje Istanbula, da bi izkoristila dano situacijo. Končala se je tako, da sva tri ure preživela v istanbulskih zastojih, dež je padal tako močno, da so po ulicah tekli potoki, ogledala si nisva nič razen tržnice in pojedla res okusno kosilo. Ko nama je premočilo edine obleke, ki sva jih imela, sva se poražena vrnila v hotel in s fenom za lase poskusila posušiti oblačila pred odhodom na letališče.

Uzbekistan... Zdaj pa zares!

Nato sva z nočnim letom odletela v Samarkand,. Pristala sva ob pol petih zjutraj in ponovno izgubila celo noč spanja, ampak dobila prtljago! Uredila sva sim kartice, zamenjala denar, preplačala taksi (a še vedno samo 10 dolarjev) do najine nastanitve in se, ponovno v zgodnjih jutranjih urah, spravila v posteljo. Zajtrk sva prespala. Sredi dneva sva se odpravila peš raziskovat okolico in stari del mesta. Samarkand je eden izmed najstarejših mest na svetu, ki je ležal ob Svilni poti, glavni trgovski žili med Kitajsko in Evropo. Arhitektura je izjemna. Noben izmed naju ni ogromen navdušenec ali poznavalec, ampak naju je pustila brez besed. Vsi mozaiki in majhne podrobnosti, preprosto ohhh. Največja najdba prvega dne pa je vsekakor lokalna menza, kjer so bili večinoma samo domačini (učenci bližnjih šol, študenti, zaposleni,…). Tu sva jedla najino prvi uzbeško kosilo za slabih 5 €! Ta je bil res najcenejši, najin najdražji obrok pa naju je stal 20 €. Edini dan, ko sva si res res privoščila v rooftop restavraciji s pogledom na mesto in 4 hodi.

Nekaj dni sva preživela v Samarkandu in enega izkoristila za dnevni izlet v bližnje hribovje. Obiskala sva enega izmed najbolj svetih krajev v Uzbekistanu, kamor se ljudje odpravljajo na romanje. Bila sva edina turista in res lahko doživela pristni del Uzbekistana in njihove kulture. Najina vodička je bila stara 20 let, njena angleščina je bila odlična in res nama je povedala ogromno zanimivih stvari. Med drugimi, da prihaja iz skrajnega juga, in živi praktično na meji z Afganistanom. Kako so še danes dogovorjene poroke nekaj normalnega, a da je njena družina progresivna in jo spodbuja, da si sama izbere moža, vseeno pa ga bodo morali odobriti. Kako so danes vloge žensk in moških še vedno striktno razdeljene v gospodinjstvih, čeprav vsi hodijo v redne službe. Med drugimi pa tudi to, da v obsežnem delu Uzbekistana (predvsem območja okoli Samarkanda) živijo Tadžiki, in ogromen del prebivalstva tu govori tadžiško in ne uzbeško. Midva nikoli ne bi mogla ločiti med njima, tako ali tako pa sva se trudila z najino ruščino in znanjem cirilice, ki sva jo pridno vadila cel mesec pred odhodom.

Bukhara - Raj za ljudi brez samokontrole

Kmalu sva ugotovila, da najin plan omogoča nekaj manevrskega prostora, zato sva kupila karte za vlak do Bukhare. Ta je dobre 2 uri vožnje oddaljena od Samarkanda. Ponuja še bolj izjemno staro mestno jedro, ki so pred kratkim res lepo obnovili, ulice pa namenili lokalnim obrtnikom, kjer lahko prodajajo svoje raznovrstne izdelke. Vse skupaj daje vtis, da si zakorakal nekaj tisoč let nazaj v čas. Za moje pojme je morda celo preveč urejeno. Sprehajati se skozi ulice, ogledovati si vse možne izdelke ter vmes pojesti ogromno odlične in poceni hrane je bilo res prijetno. A po dnevu ali dveh nama je nekako zmanjkalo idej kaj početi. Tako sva se zapeljala še šest ur bolj severozahodno do Khive.

Khiva - Bolj sva šla proti zahodu, bolj sva imela občutek, da potujeva nazaj skozi čas...

Oba sva se strinjala, da je Khiva najino najljubše mesto, ki sva ga obiskala tu. Manj turistična, saj se ne da vsakemu turistu vozit toliko časa samo za ogled majhnega mesta. Ja, tudi tukaj so bile stojnice namenjene obiskovalcem, predvsem ljudem z malo samokontrole in obsesijo s spominčki (beri: jaz)… A Khiva je dajala nek drugačen utrip. Zdela se mi je bolj pristna in izjemno, izjemno lepa. Predvsem ponoči. Ravno tu sva si privoščila najino zapravljivo večerjo za 20 €.

Še vmesni skok do Aralskega jezera...

Že v Bukhari sva prišla na idejo, da bi žrtvovala en cel dan in se zapeljala do Muynoka, mesta, do kamor je nekoč (pred letom 1980) segalo Aralsko jezero, ki je danes skoraj popolnoma izsušeno. Gre za eno največjih ekosistemskih katastrof v zgodovini človeštva, posledice pri ljudeh, ki tam bivajopa so tako ekonomske kot tudi zdravstvene. Izsušitev je bila rezultat prekomerne porabe vode iz reke Amu Darya za namakanje bombaževih polj v času Sovjetske zveze. Več kot 50 % površine Uzbekistana predstavlja puščava, bombaž pa potrebuje precejšne količine vode. Rezultat tega pa je viden še danes. Na fakulteti sem oboževala predmet Geografija Azije, kjer smo obravnavali vse možne tematike, med drugimi tudi problem Aralskega jezera in res, res sem si želela to videti v živo. Beno se je na srečo strinjal. Tako sva se podala na najino 12-urno vožnjo po katastrofalnih cestah od Khive do Muynoka in nazaj. Ob dogovarjanju za organiziran prevoz do tja in nazaj sva bila opozorjena, da to ni za ljudi, ki imajo težave s hrbtenico... To je bila tudi najdražja stvar, ki sva si jo privoščila saj naju je stala dobrih 200 €. Osebno mi ni bilo škoda denarja, saj smo se vozili skozi poponoma ne-turistične kraje Uzbekistana in prišli v avtonomno regijo države - Republiko Karakalpakstan, ki je spet zgodba zase. Še danes je to najbolj reven del države, imajo pa svojo uradno zastavo in jezik. Ko smo prispeli do Muynoka je bilo vse skupaj izjemno zanimivo. Po eni strani beda in pusta pokrajina, na drugi strani pa gradnja modernih šol, pločnikov, kolesarskih stez, IT centrov itd. Osredotočanje regije na turizem, ki temelji na ozaveščanju problema jezera, je prineslo vidne pozitivne učinke. Na eni strani pri razvoju območja, na drugi strani pa s povečanjem dohodkov, ki so namenjeni poskusom sanacije ekosistemske škode.

Sledil je še zadnji dan v Khivi in nato 9,5-urna vožnja z vlakom nazaj v Samarkand.

Samarkand - Nazaj na začetek

Ta vožnja je bila ena izmed najbolj nepozabnih doživetij v Uzbekistanu. Ne bi bila midva midva, če ne bi odkrila vagona z restavracijo ter s poceni pivom zabredla in tam preživela večino vožnje. Uživala sva ob opazovanju ljudi, ponovno jedla (kot že celo potovanje) izjemno hrano, opazovala sončni zahod in vožnjo skozi pravo puščeno puščavo… kičasto. Zadnje dni v Samarkandu sva preživela umirjeno, brala knjige, pila čaj, se sprehajala in predvsem uživala v še zadnjih obrokih uzbeške hrane. Zdi se nama, da sva na tem potovanju pridobila vsak vsaj 5 kg, ne glede na to, da sva dnevno prehodila ogromne razdalje.