Bali 2018 - Več sreče kot pameti

Glavna razlika tega potovanja od ostalih je bila količina vložene organizacije. Tega tu ni bilo. Vedele smo, da je Bali popularen indonezijski otok, da so cene nižje kot pri nas, da te na vsakem koraku obkrožajo tropske plaže in da imajo pivo Bintang. S tem potovanjem smo potrdile rek: »Več sreče kot pameti.« Na Baliju smo tako preživele skoraj cel september 2018. Tja smo letele iz Budimpešte in, kot se za nas spodobi, so težave nastopile še preden smo dejansko sploh začele pot. Zamudile smo vlak iz Ljubljane.

Kljub časovnem manevrskem prostoru, ki smo ga upoštevale ob odhodu od doma, ta žal ni bil kos ljubljanski jutranji prometni konici. Kar sredi ceste smo poskakale iz avta z ogromnimi nahrbtniki in tekle do perona, prispele pa 2 minuti prepozno. Na srečo smo v vsakem primeru načrtovale odhod v Budimpešto več kot en dan pred samim letom, saj smo želele obiskati naša takrat izjemno priljubljena nočna kluba Fogas in Szimpla Kert. S Flix Busom, smo bile že čez dobrih nekaj ur na načrtovani poti. Večer je bil več kot dobro izkoriščen. Naslednji dan pa zares! Čakala sta nas dva dolga leta, 6 ur do Dohe in nato še dobrih 10 ur do Balija. Pred tem je moj najdaljši polet trajal 4 ure. Preskočimo na sam pristanek na destinaciji. Končno tam, na sanjskem otoku, 3 tedne izven Evrope, same. Hmm…kako pa pridemo iz letališča?

Načrtov nismo imele, wifi ni deloval, SIM kartice ne bomo kupovale, veste koliko to stane??? Edina informacija, ki smo jo takrat modro nosile s seboj, se je glasila: »Karkoli, samo ne Blue Bird taxi!« Nekje smo, bolj kot ne ponesreči, zasledile, da je to najdražja vrsta taksijev in da so znani po »obiranju« turistov. Po eni uri sedenja na tleh pred letališčem smo na koncu le stopile do enega od voznikov teh groznih taksijev in se z njim odpeljale do naše prve nastanitve. To smo imele celo rezervirano vnaprej. Lahko bi bila to neka nastanitev v bližini letališča, ampak ne. Vozili smo se skoraj eno uro stran od vsega. Razlog? Recimo samo, da kljub temu, da se našemu letališču reče »Letališče Jožeta Pučnika, Ljubljana«, vsi vemo, da je Kranj precej bližje kot dejanska Ljubljana, no nekaj podobnega je bilo tudi tu. Pristale smo skoraj da ne sredi ničesar in ni bilo ravno turistično. Javna razsvetljava je bila in ni bila...asfalt, kdo? Odložile smo vse in se brez interneta odpravile na lov za hrano. Bilo je pozno zvečer in bile smo sestradane. Z več sreče kot pameti smo naletele na neko družinsko restavracijo (po indonezijsko warung) in se za 12 € tako »nabasale« s hrano, da smo se komaj vrnile nazaj do naše nastanitve. Naša nastanitev je bila direktno ob cesti in v naši polkletni kopalnici je bilo stropno okno, ki je gledalo direktno nanjo. Na neki točki je po steni v kopalnico stekla neka rdeča tekočina. Nismo spraševale, nismo želele vedeti, želele smo tuš in spanje. V sobi nas je za dobrodošlico pričakal neproporcionalno velik gekon. Gekon je kuščar, ki je izjemno razširjen po tropskih otokih, v indonezijski in balijski kulturi pa velja za prinašalca sreče. Načeloma so majhni, a zelo, zelo glasni...no ta ni dobil informacije o njihovih priporočenih dimenzijah. Seveda so se na recepciji le smejali kaj je s tem turistkami, zakaj bi izgnal žival, ki ti prinaša srečo. Na koncu smo vsi štirje skupaj z gekonom zaspali. Zdaj ko gledam za nazaj, nam je pa mogoče res ravno on prinesel vso to srečo, ki se nas je držala celih 21 dni.

Naslednji dan smo z Grabom (kot naš Uber) prispele v Kuto, ki velja za turistično središče na jugu otoka. Tam smo preživele nekaj dni. Večino časa smo bile na plažah, pojedle nenormalne količine tropskega sadja, spile kar nekaj bintangov in se poizkusile v surfanju. Sledil je premik do Ubuda, ki leži bolj v središču otoka. Tam je poponoma drugačen utrip, riževa polja, narava, templji, udeležile smo se tudi večera s tradicionalnimi balijskimi plesi. Za tiste, ki morda ne veste: Bali je tradicionalno hindujski, oziroma imajo celo neke vrste svojo vejo hinduizma, čeprav je Indonezija v glavnem muslimanska. Na našem petem ali šestem dnevu, ko smo sedele v enem izmed warungov, nas je prešinila misel: »Ej, a bi mogoče naredile nek plan?«. Tako smo se po skoraj enem tednu odločile da je čas za to. Naredile smo plan poti, okvirno po dnevih. Sledil je edini logični korak: Rent skuterjev. 

Jaz se bila takrat absolutno proti temu. Ne proti skuterjem na splošno, ampak proti tem, da bi ga sama vozila. Komaj sem dobila izpit za avto, oni vozijo po levi, in skuterja nisem vozila nikoli v svojem življenju. 3 osebe s 3 ogromnimi nahrbtniki. Kot novopečene gimnazijske maturantske smo nekako preračunale, da bo to šlo vse na 2 skuterja… Sposodile smo si jih za 10 dni. Že ob vračanju v nastanitev je ena izmed nas padla in si kar grdo opraskala koleno. Na srečo nič hujšega, a vseeno smo skuterje že naslednji dan vrnile. Plan je padel v vodo. V teh dneh smo v Ubudu bivale pri res prijazni družini, za nas pa je skrbela njihova babica, ki skoraj nič ni govorila angleško. Kljub temu smo se zmenili vse in še več. Prijateljici pa je trikrat na dan prišla prevezat in razkužit rano.

Pred premikom severneje smo živele smešno skopuško. Enkrat smo si privoščile koktejle za kar 6 € in se še cel naslednji dan počutile krivo za ta prekršek. Na novi lokaciji smo imele rezervirano neke vrste vilo, kjer smo imele namen praznovati moj rojstni dan. Celotna posest sicer ni bila samo za nas, ampak smo jo delile še z nekaj ljudmi. Vsekakor smo imele svoj več kot lep del zasebnosti. V sklopu cele nastanitve pa je bilo še skupno veliko dvorišče z bazenom ter restavracijo, kjer so kuhali samo za nas. Že od prihodu smo ugotovile, da ni wifi-ja, čeprav je bila ta obljubljen. Pa saj ne, da ne bi mogle brez, a smo se zavedale, da našim družinam doma ne bo tako zelo vseeno kot je bilo v tistem trenutku morda nam. Proti večeru smo se odpravile na lov za internetom. A kaj, ko nismo bile v ravno turističnem delu, kjer bi na vsakem ovinku stal kak warung z brezplačnim wifijem za stranke. Po kar nekaj časa hoje smo res prispele do nekega rasta bara na plaži. Tam smo bili le me in domačini, kjer se je večer (po javljanju domov) preobrnil v pravo praznovanje mojega rojstnega dne. Ko je postalo že precej pozno in smo se ravno začele odpravljati na naš pohodo proti domu, so se naši novi prijatelji ponudili, da nas peljejo domov. Prebivalci južne in jugovzhodne Azije so sicer poznani po tem, da števila ljudi na enem skuterju ne omejujejo na dve osebi. Kljub temu smo upoštevali vsaj delček evropejske previdnosti (ali paranoje) in dobile smo prevoz po ena na enkrat.

Naslednji dan je bil dan odhoda in premik še bolj proti severu. Ob odhodu smo ugotovile, da, nepripravljene kot smo bile, nismo imele dovolj gotovine za plačilo. Lastnik se je takoj ponudil, da eno od nas odpelje do najbližjega bankomata. Ta ena sem bila jaz, saj sem se kot slavljenka ponudila, da plačam. Stvar bi bila rešena, če bi se pozanimala, da ima moja kartica 24-urni limit dviga denarja, a to sva ugotovila šele pri bankomatu. Denarja tako nisem dobila, sem pa uživala v eni izmed najbolj panoramskih in divjih voženj na zadnjem delu skuterja. Na samo srečo smo s skupnimi močmi le uspele napraskati za plačilo nočitev in se ne popolnoma zameriti potrpežljivemu lastniku.

Praznovanje rojstnega dne.

Na naši naslednji lokaciji smo ravno uživale na obali, ko smo zasledile, da je kljub hudim potresom, ki so pred tremi tedni prizadeli ta del Indonezije, možno obiskati Otoke Gili (Gili Islands). Ta prevod, čeprav uveljavljen, ni ravno posrečen saj beseda gili v indonezijščini pomeni otok. Torej Otočji Otoki? Kakorkoli, v trenutku smo šle v akcijo in se poskušale dogovoriti za vračilo vnaprej plačanega denarja za nastanitev, ter kupiti karte do Gili Trawangana, največjega izmed otokov. Te upravno spadajo že pod Lombok (Tega sem obiskala točno 6 let kasneje, oktobra 2024). Že naslednji dan smo se tam izkrcale. Giliji naj bi sloveli po tem, da na njih ni avtomobilov, le konjske vprege in kolesa, v trgovine in drugod pa naj bi vstopal bos. Vse to je takrat zapadlo saj so zaradi intenzivne sanacije potresne škode otok zavzeli bagri in različne vojaške enote. V treh tednih jim je nekako uspelo sanirati glavno ulico nazaj. Vsekakor pa to ni bil tisti otok, ki smo ga še dober mesec nazaj videli na socialnih omrežjih in turističnih reklamah. Tudi ponudba z nastanitvami je bila izjemno okrnjena.  Uspele smo dobiti sobo s kopalnico v enem izmed hostlov, kar je bila definitivno edinstvena izkušnja. Celoten hostel, skromen a funkcionalen, je bil porisan z ogromnimi risbami iz različnih scen iz Alice v čudežni deželi. Ja, trippy. Lastnik (me smo ga klicale Bob), je bil nek izjemno prijazen tip, takrat bi ga ocenile da nekje v poznih 30-ih, morda zgodnjih 40-ih. Bil je zelo skrben in nam je vsako jutro pripravil zajtrk po želji in se vedno prepričal, da imamo vse kar rabimo. Bob smo ga klicale zgolj zato, ker je imel dolge drede in vedno nosil nekaj z rasta barvami. Njegovo pravo ime smo pozabile v istem trenutku kot nam ga je povedal. Tam smo bile daleč najmlajše, vsi ostali so bili stari krepko nad 30 let in bili nekako khm… posebni. Ne v slabem smislu, ampak vsekakor to niso bili ljudje, ki jih srečaš vsak dan.

Ne glede na vse smo se super razumeli, še posebno en dan ko smo se ob treh zjutraj previdno vračale v hostel, da ne bi slučajno koga zbudile, naletele pa smo na še večjo zabavo kot tisto, iz katere smo se ravno vračale. Vmes se nam je na neki točki pridružila policija (no, ne ravno cela enota) in ne le z namenom da zabavo utišajo, za voljo vseh pa se ne bom spuščala v podrobnosti. Ob šestih zjutraj, ko so se nam pridružili še petelini (dobesedno) smo naznanile naš odhod, saj smo imele ob osmih (ja, čez dve uri) celodnevni izlet s potapljanjem. Slik z ladjice raje nebom objavljala...recimo samo, da še nikoli v življenju nisem bila bolj vesela, ko sem stopila na trdna tla in na prvem ležalniku, pokrita z brisačo čez glavo, zaspala za dve uri.

V naslednjih dneh se je naša odprava vrnila na začetno točko našega potovanja, v Kuto. Tam smo preživljale še zadnje dni na plaži in dokončno potrdile našo dilemo, ki se je vlekla tekom celotnega potovanja: »Kaj bo na našem tatuju?« To podrobnost sem doma razkrila šele leto ali dve kasneje in še to ponesreči. V zadnjih dneh smo obiskale še sosednji otok Nusa Lembongan, kar niti ne bi bilo kaj izjemno nepozabnega, če se ne bi vožnja nazaj spremenila v pravo avanturistično izkušnjo, ki je ne omogočajo niti zabaviščni parki kot je Gardaland. Med vožnjo nazaj so naš mali čolnič (no, mogoče je bil normalne velikosti samo takrat nismo imele tega občutka) zajeli res hudi valovi, zaprli so vsa vrata in okna, zraka ni bilo, v enem samem čolnu nas je bilo mnogo preveč. Ne vem, če je bila zato kriva naša utrujenost ali ne, ampak na neki točki, ko nas je premetavalo kot vreče krompirja, nam je to postalo nenormalno smešno. Ne vem, kdaj je bilo moje življenje nazadnje ogroženo, meni pa je bilo to tako smešno… Ko smo se prebili čez razburkano morje in se je vse umirilo, se je naš čolnič kar naenkrat ustavil. Šli smo iz živalskega premetavanja v popolno ustavitev. Zmanjkalo nam je bencina… Po dobrih 20 minutah so nam uspeli dostaviti zaloge in napolniti rezervoar. Ker pa smo za vse porabili toliko časa, je oseka že zajela obalo in smo zadnjih nekaj deset metrov morali prebrodit čez vodo do kopnega. No ja, vsaj v kratkih hlačah smo bile, ne da je to kaj dosti pomagalo.

Po še zadnji dneh uživanja je sledil odhod domov. Ko smo na letališču čakale naš let, smo želele kupit kakšen prigrizek in vodo. Vsem skupaj nam je ostalo za ene oreščke, en čips in en liter vode. Torej zaključile smo v stilu: »Mami… prihajam domov!«