Kazahstan in Kirgizija - "Naj vam ne vzamejo avta!"

Uvodoma nekaj besed o obeh državah. Sta del Centralne Azije, skupaj še s preostalimi »stani«, ki dandanes še niso popularne turistične destinacije. Te države so bile del Sovjetske zveze, katere vpliv je še danes močno prisoten. Najbolj opazna zapuščina je razširjena uporaba ruščine. V vseh državah ljudje poleg svojega jezika, v našem primeru kazaškega in kirgiškega, govorijo tudi rusko. Tako je pred obiskom pomembna informacija, da ne uporabljajo latinice, temveč cirilico. Znanje angleščine je kljub porastu turizma izjemno omejeno. Po domače povedano, lažje smo komunicirale s polomljeno slovenščino, srbo-hrvaščino in poskusom ruščine, kot z angleščino. V večini primerov ljudje niso znali niti besede angleško. Kljub jezikovnim oviram pa smo spoznale ene izmed najbolj toplih in gostoljubnih ljudi. Iskreno veselih in tudi iskreno začudenih, da smo obiskale njihovo državo. Najbolj pa jih je fasciniralo, da so iz avta izstopile 4 punce,  brez vodiča ali lokalnega voznika in brez problema razložile načrtovano pot. Poleg vseh možnih prošenj za selfije, ustavljanja na ulici, mahanja ali zgolj nasmehov, so besede, ki smo jih največkrat slišale: »Good, strong djevuške!«, »Slovenačke djevuške!«. Iskreno, kaj takega še nisem doživela, v te države pa se vrnem ob prvi priložnosti. Zdaj pa k bistvu!

Prvi dan: Priviet Kazahstan! (Привет Казахстан!)

Zgodaj zjutraj smo pristale v Almatyju in se odpravile proti nastanitvi.  Peljal nas je lokalni taksist, ki je celo znal dve ali tri besede angleško. V prvih petih minutah vožnje nam je že razložil o prazniku, ki so ga praznovali ta dan in kako bodo povsod na voljo ogromne količine mesa. Temu je seveda priložil tudi slikovno gradivo – njihovo dvorišče z vsemi zaklanimi ovcami, ki ga je predstavil tako ponosno, da mu tega nismo mogle zamerit. To je bila naša prva interakcija z lokalnim prebivalstvom in mislim, da bi bila težko bolj pristna . Po odloženi prtljagi sva se s še eno prijateljico odpravile na lov za hrano, vodo (vsak dan je bilo blizu 33 °C) in nujno kavo. Naša nastanitev je bila v stanovanjski soseski, zato so bili vsi prebivalci še toliko bolj začudeni, da tam vidijo turiste. Bili sva prava atrakcija in z vsakomur sva poskušali spregovoriti nekaj besed, vsaj toliko, kolikor so podobnosti med ruščino in slovenščino dopuščale.

Almaty kot mesto je res fascinantno. Predvsem pa ogromno, varno in presenetljivo čisto, z urejenim javnim prevozom. Je izrazito multikulturno, kar je moč zaznati tako po raznolikih obraznih potezah tamkajšnjih prebivalcev, kot tudi  po načinu oblačenja (hijabi in kratke hlače gredo z roko v roki in noben nikogar ne gleda po strani). Obiskale smo nekaj parkov, tržnico oz. bazar, prvič poskusile njihovo hrano. Večer smo zaključile v stilu:  naključen starejši gospod se je ponudil, da nas zapelje nazaj do naše nastanitve z njegovim precej ubogim avtom. Naš avtobus je namreč močno zamujal in ni bilo videti, da se bo kaj kmalu prikazal. Seveda gospod ni znal niti besedice angleško, pa smo vseeno obdelali vse od kje smo, kdo smo, kaj delamo in seveda vse o nekdanji Jugoslaviji. V zameno za 15 min vožnje je želel le 1 €, po našem vztrajanju je le pristal in sprejel 3.

Drugi dan: Don't let them take the car! Don't get arrested!  Don't Bribe too much!
                   (Naj vam ne vzamejo avta! Naj vas ne aretirajo! Ne podkupujte preveč!)

Zgodaj zjutraj smo prevzele rent-a-car. Tam smo dobile avto, vsa izjeeemno podrobna in zastrašujoča navodila in gospe v roki izročile kuverto s 300 dolarji depozita, za katero smo močno upale, da se vrne nazaj v naše roke. Vendar po uvodu nismo bile več tako zelo prepričane v to. Gospa nam je namreč zrecitirala vsa možna, precej stroga in nenavadna pravila vožnje. Med drugim to, da ti ob preveliki hitrosti vožnje ali prečkanju polne črte zasežejo avto, da ti lahko ponaredijo test alkoholiziranosti in moraš nato v bolnišnico na še enega, da ti lahko ob pregledu dokumentov namerno katerega ne vrnejo. In da te, če ugovarjaš, lahko aretirajo.

Seveda smo prejele natančna navodila o tem, kako, kdaj in koliko podkupovati, kako prečkati mejo, katere papirje pokazati na kateri meji… skratka, odpeljale smo se tako prestrašene, da v tistem trenutku ne vem, če bi trdila, da smo se pravilno odločile s tem, ko smo avto najele brez voznika ali vodiča. Ampak smo že plačale, depozit je bil oddan in ključi so bili v naših rokah. Ko smo enkrat zapustile kaotični del Almatyja in prišle do avtoceste, so zadeve stekle relativno gladko. Zanemarimo stanje njihovih cest, če vse sploh lahko poimenujemo tako. Posledično je bila naša vožnja glede na prevožene kilometre veliko počasnejša kot bi bila na naših cestah. Po celem dnevu vožnje, v katerem se je zamenjalo vsaj 8 tipov pokrajin, smo dosegle Kalinino, majhno vasico sredi ničesar, na severnem obrobju nacionalnega parka Altyn Emel. Nastanjene smo bile pri neki družini, ki je oddajala nekaj sob in ponujala zajtrk ter večerjo. Nastanitev smo našle preko Google zemljevidov, saj na različnih platformah še niso prisotni. V park nas je odpeljal kar eden izmed članov družine, saj smo bile preprosto preveč utrujene za še tri dodatne ure vožnje po neurejenem makadamu. Ne glede to je bil obisk izjemen. Vzpele smo se na peščeno sipino in opazovale sončni zahod. Po večerji smo padle v posteljo in s takim tempom nadaljevale še naslednjih 8 dni. 

Tretji dan: 2 uri na Google zemljevidih, 4 ure v realnem času

Takoj po zajtrku smo našo pot nadaljevale proti Kirgiziji. Vmes smo imele načrtovan postanek v kanjonu Sharyn. Dosegle naj bi ga po dveh urah vožnje a so stanje cest, dela na cesti, obvozi, dodatni postanki za iskanje vode in bencina naredili svoje. Dve uri vožnje sta se hitro spremenili v štiri. Kar niti ne bi bil tak problem, če ne bi bil mejni prehod odprt samo do petih popoldne, za prečkanje pa je po besedah domačinov potrebnih vsaj 40 minut. Po še dveh dodatnih urah smo dosegle dolino Karkara z mejnim prehodom, vmes pa smo spet občudovale še vsaj 8 ponovno drugačnih pokrajin, ki so se ena za drugo menjavale pred našimi očmi.

Ko smo prispele do meje, smo bile 150 % zbrane. Pripravljene smo imele vse dokumente, tako naše kot od avta. Osredotočene smo bile na zgolj eno: ID kartico avta moramo dobiti nazaj ne glede na vse. (gospa v Almatyju nam je tolikokrat poudarila, da jo radi zadržijo ali »ponesreči« ne vrnejo. To bi pomenilo, da oni ne bi mogli avta pripeljati nazaj v Kazahstan. Vsaj petkrat pa nam je zabičala, da pridobiti novo pomeni 3 leta njenega življenja. To je bilo mišljeno bolj kot prispodoba, a vseeno nas je prestrašila). Kljub kaosu na meji, dvem pregledom avta, pregledovanju vse naše prtljage preko rentgena, ločitev mene in ostalih na voznika in potnike (ja, postopki so drugačni), je bilo na koncu vse skupaj že smešno, tako mejnim vojakom kot nam. Vendar smo vsi poskušali ostati profesionalni in se je samo sem in tja izmuznil kak nasmešek, ki pa mu je sledila takojšnja resnost.

Po 40-minutnem prečkanju meje, kjer nas je tudi pošteno namočila tudi nenadna nevihta, smo zmagoslavno opravile prve kilometre po Kirgiziji. Nismo se mogle načuditi urejeni in asfaltirani cesti. A to začudenje je kmalu nadomestilo srečanje z realnostjo, ki nas je čakala ob vzponu na našo končno lokacijo. Nastanitev in topla večerja sta nas čakale v Jyrgalanu, kamor je vodila cesta, ki si nikakor ne zasluži tega poimenovanja. Neurejen makadam z luknjami, skalami, potoki, strmimi nakloni in izjemno slabo vidljivostjo zaradi nevihte so nas spremljali zadnjih 25 kilometrov tistega dne.

Četrti dan: Jyrgalan - najlepše jutro v zgodovini juter

Naslednji dan smo se zbudile v najlepše možno jutro brez oblačka. Hitro smo pojedle zajtrk in se odpravile ven. Kam? Nismo vedele. Na koncu smo naredile cca. 10km dolg pohod po okoliških hribih. No pri nas bi bile to gore saj je bilo naše izhodišče že na 2300m, a pustimo te malenkosti. Po opoldanski kavi, smo vse naložile v naš preljubi avto in se odpeljale proti Karakolu, drugemu največjemu mestu v državi, ki ima 6 glavnih ulic celo asfaltiranih. Na poti smo bile že 4 dni, a še vedno nismo mogle dojeti kako pre***to lepo je.

Po napornem popoldnevu, ki je zajemalo menjavo denarja, urejanje ture jahanja in nakupovanja hrane in prigrizkov za naslednja dva dni, smo končno uspele najti restavracijo. Seveda ne bi bilo v našem stilu, če se nebi pojavile v najlepši in urejeni restavraciji, same pa smo bile še vedno prepotene in blatne od jutranjega pohoda. Če znaš, znaš. Zvečer je bilo samo ulico stran od naše  nastanitve lociran bar The Hut in ob pogovoru od kod smo je lastnik takoj navdušeno pripomnil: »Yes Slovenia! Ljubljana and Francisco Prešeren!« Baje se o tem učijo v šolah, tako, da se lahko malo zamislimo o tem, koliko o njih vemo mi.

Peti dan: Ču ču ču! in BrrrBrrr!

Peti dan smo začele naše dvodnevno jahanje do nacionalnega parka Altyn Arashan, ki leži na 2800 metrih nadmorske višine. Naj poudarim, da nobena od nas ni vešča jahanja. Ja, vse smo že sedele na konju in vse smo kdaj turistično jahale, z vodnikom in dobesedno avtomatiziranimi konji, ki točno vedo, kam in kako. No, kljub temu, da smo poudarile, da smo začetnice, je bila realnost malce drugačna. Prvič, kot pričakovano, naš vodič ni znal angleško. Drugič, čelade in ostala varnost - kaj je to? Naša skupina je poleg nas štirih vključevala še solo popotnico iz Francije in lokalnega vodiča. Situacija je bila sledeča: posadili so nas na konje, povedali, da »Ču ču ču!« pomeni »gremo!« in »Brrr brrr!« pomeni stop, mirno. In smo šli. Pred nami je bilo 4 ure ježe. Dva konja sta non-stop vlekla naprej in bi potrebovala bolj izkušene jahače, dva konja sta non-stop zaostajala, dva pa sta bila neka zlata sredina.

V zadnjih nekaj kilometrih nas je zajel močan dež, ki se ni umiril do poznih večernih ur. Ko smo dosegle kamp, smo bile ene bolj navdušene kot druge. Vse pa smo se strinjale, da je čas za sprostitev v naravnih vrelcih. Po namestitvi v naši jurti in brezupnem sušenju mokrih oblačil je bil čas za večerjo, ki so jo pripravili domačini, ki tam bivajo, nekako podobno kot na nekaterih naših planinah.

Šesti dan: Vrnitev v dolino in menjava konj

Naslednje jutro sva se s prijateljico poskušali z našim vodičem dogovoriti za menjavo konj. Ona je imela enega izmed bolj divjih, jaz pa najbolj leno bitje v Kirgiziji. Gospod je bil takoj zato. Odpravila sva se do konja, a se je kmalu premislil. Tudi Francozinja mu je omenila, da ne upa več na svojega konja, saj ga ni mogla krotiti, zato je bil v rahli dilemi. V tišini se nekaj časa gledava, se odpraviva do konja, ki ga je imela Francozinja prejšnji dan in se pred njim ustaviva. Gospod me pogleda in pravi: »Zala Strong! Zala Good! Noška for you!« No, sem si mislila, zdaj pa imaš, ker si včeraj cel dan po tihem preklinjala svojega lenega konja.

Na koncu sva se z Noško kar ujela in uskladila, ter zadnjih nekaj kilometrov kasirala proti cilju. Definitivno je bila to edinstvena izkušnja za vse nas. Vendar pa po dvodnevnem jahanju bolečine po celotnem telesu neizkušenim jahačem ne uidejo.

Sedmi dan: Barksoon slapovi, jurte na obali in zmagoslavni vzpon do nastanitve

Ker smo se ravnale po sloganu »ni predaje, ni umika«, smo seveda nadaljevale v enakem tempu. po zajtrku smo se odpeljale do doline Barksoon, ki je izhodiščna točka za številne vzpone, tako lažje kot težje. Odpravile smo se proti trem slapovom, ki se en za drugim spuščajo do doline.

Po kratkem, a strmem vzponu do drugega slapu smo se ločile. Dve sva se odpravili še nekoliko naprej do razgleda na tretji slap, ki je precej višje od ostalih dveh in je bil še vedno obdan z zimskim snegom. Žal nama čas in sumljivo vreme nista bila naklonjena, zato sva tu najin vzpon zaključile, čeprav je nadaljevanje do gorskega sedla nad nama izgledalo precej mamljivo. So nama bile pa vsaj bolečine po celem telesu hvaležne za to odločitev. Po še dodatnih dveh urah vožnje do našega prenočišča smo se ustavile še v pravljičnem kanjonu Skazka. Vstopnina stane 50 centov na osebo, omejitev ni, praktično se lahko sprehajaš po kanjonu kjerkoli in kakorkoli si želiš. Pogledi so bili res fascinantni.

Ko smo že mislile, da je to to za ta dan, nas je presenetila zanimiva vožnja do nastanitve, ki je bila locirana na hribu nad naseljem Bokonbayevo. Ponovno smo morale uporabiti štirikolesni pogon. Vmes so sledili postanki, pregledovanje in analiza ceste pred nami in kovanje strategije kako jo prečkati brez da uničimo avto in zavarujemo naš depozit. V tem podvigu pa nismo bile same, saj je enaka usoda doletela tri tudi Poljake, ki so bili namenjeni v enako smer. Recimo samo, da smo jih ocenile za bolj mestne ljudi, saj smo same zadevo zvozile veliko bolj samozavestno in spretno, na srečo pa smo na koncu smo vsi dosegli cilj.

Osmi dan: Pozor! Orel v avtu!

Po zajtrku smo se še z nekaj drugimi turisiti iz  naše nastanitve z lokalno družino dogovorili za demonstracije lova z orlom. Gre za več stoletij staro tradicijo nomadov, s katerimi so lovili hrano za preživetje. Srečali smo se na bližnjem hribu za našo nastanitvijo. Tja sta se oče in sin pripeljala z avtom in takoj smo se šalili, da je orel sigurno v avtu. In ja, bil je v prtljažniku, ampak kar tako, kot bi tam sedel otrok… Kirgizija pač. Po opisu tradicije, njunega dela, življenja in dela s temi živalmi smo bili vsi navdušeni. Gospod je začuda dobro govoril angleško, razložil nam je praktično vse in bil vesel kakršnih koli vprašanj. Od tega, kako dobijo orle iz orlovih gnezd, do tega da se ukvarjajo samo s samicami, saj so večje in boljše lovke, do tega kako poteka trening, da se orel naveže samo na eno osebo in ga dojema kot starša, do zaupanja med njima, do uporabe v lovu in športu in kako jih na koncu izpustijo nazaj v naravo, kjer lahko normalno zaživijo in imajo mladiče. Gospod je večkrat poudaril: »Take from the nature, give back to the nature«.

Z orlico Tunu smo se imeli možnost tudi fotografirati. Res ni majcena, tudi ne lahka. Gospod je razložil, da ima trenutno dobrih 5 kilogramov, tekom življenja pa jih lahko doseže tudi 7. Njen razpon kril trenutno meri nekje med 150 in 160 cm, lahko pa jih doseže tudi več kot 180 cm. Ta dan nas je čakala še vožnja do glavnega mesta Biškek, kjer nas je pričakala kaotična prometna konica petkovega popoldneva. V mestu kjer živi več kot 2 milijona ljudi je bila to res posebna izkušnja.

Deveti dan: Sobotna Ala Archa ali piknik plac za domačine

Naš zadnji podvig v Kirgiziji je bil pohod po dolini Ala Archa. Tja smo prispele rahlo kasneje, kot smo načrtovale, a še vedno med prvimi obiskovalci. Avto smo morale pustiti na vhodu v nacionalni park, naprej pa smo se odpeljale z organiziranim avtobusnim prevozov. Bilo nas je nekaj turistov in gruče domačinov, ki so se tja z družinami in prijatelji odpravljali na piknik. Prehodile smo 12 kilometrsko, večinoma ravno pot ob reki, imenovano Pot preživelih. Tu smo spoznale dva domačina, približno naše starosti, ki sta razložila, kam se odpravljata. Priznam, da je zamikalo tudi mene, a bile smo izčrpane, vse nas je bolelo in vedele smo, da se tu naše raziskovanje države počasi zaključuje. Na koncu pohoda smo še me v miru in tišini imele nek improviziran piknik ter se vrnile do izhodiščne točke. Sledila je zadnja kaotična vožnja po Biškeku.

Vmes smo se ustavile na kosilu v eni izmed številnih korejskih restavracij v mestu. V Biškeku namreč prebivajo številni potomci Korejcev, ki so bili tja deportirani v tridesetih letih prejšnjega stoletja in še vedno ohranjajo svojo kulturo. Ko smo pred našim hotelom zadnjič parkirale naš avto, nam je ob pogledu na zasvinjan, a ne poškodovan avto odleglo. V popoldanskih urah smo ga predale lastniku agencije za najem avtomobilov. Če nas to, da ne bi dobile povrnjenega celotnega depozita ne bi toliko presenetilo, nas je zagotovo to, da sta nas z agencije za najem avtomobilov sredi Biškeka pričakala dva Američana. No, tudi depozit smo v celoti uspešno dobile nazaj in seveda smo morale proslaviti v baru.

Deseti dan: Rahmat in Do svidanja Kyrgyzstan! (рахмат n До свидания Кыргызстан!)