Moldavija & Pridnestrska Republika

Moldavija je država v vzhodni Evropi, stisnjena med Romunijo na zahodu in Ukrajino na vzhodu. Skozi novejšo zgodovino in vse do danes je to glavno vodilo razno raznih družbenih procesov v državi. Kam se bomo nagibali? Proti EU ali proti Rusiji? Po eni strani je Moldavija po vseh možnih parametrih Evropska – geografsko gledano je v Evropi, govorijo moldavščino (romunščino), trenutna politika je izjemno pro-EU… Ob obisku države pa se soočiš z drugo platjo realnosti, ki je ne gre zanemariti. Država nam je dala zelo »ruski« vtis (česar ne mislim slabšalno). Ogromno je Rusov in Ukrajincev. Ruščina je prisotna praktično povsod. Tudi Moldavci jo govorijo in razumejo. V ruščini soglasba, socialna omrežja in splošne aplikacije kot so (npr. za taksi, zemljevidi,  spletne banke), precej ruski pa so tudilepotni standardi. Med sprehajanjem po ulici res težko zgrešiš dejstvo, da je večina žensk imelo opravljenih vsaj nekaj lepotnih operacij in za nekoga, ki ima za sabo vsaj kakšen estetski poseg, tu velja, da res nekaj da nase. Seveda tu ne gre za same popačene primere, ampak rahlo popravljene ličnice tu, polne ustnice tam… Tudi samo obnašanje je stereotipično »rusko«. Ljudje so res precej hladni, direktni, resni. Vsekakor ne nesramni, samo vsak ti da direktno in brez olepšav vedeti, kje je tvoje mesto, brez dodatne osladne prijaznosti. Kljub temu smo se vsak trenutek preživet v tej državi počutile sproščeno, prijetno in varno. Preden pa preidemo k bistvu še omenim dejstvo, da angleščine praktično ne govorijo. Sem in tja se najde kakšna (mlajša) oseba z izjemno omejenim znanjem, najbrž omejenim na področje njenega dela, na primer izposoje avtomobilov. Poznavanje vsaj osnovnih ruskih fraz nam je rešilo praktično vse. Poleg tega pa se nam je zdelo, da so bili prijaznejši, ko so iz naše govorice razbrali, da smo Slovanke, torej nekakšne »sestrične«, če ne že ravno »sestre«.

V Moldavijo smo prispele z direktno linijo iz Benetk, na glavno in edino letališče v državi, ki leži na obrobju glavnega mesta Chisinau (slovensko Kišnjev). Ne glede na njegovo majhnost je letališče izjemno živahno in prometno, saj je marsikateremu vzhodnemu Romunu, predvsem pa številnim Ukrajincem, bližje od tistih v njihovi državi oziroma jih v svoji državi sploh nimajo. To potrjuje tudi redna avtobusna linija, ki povezuje Moldavijo z različnimi ukrajinskimi mesti, predvsem Odeso. Naš let je pristal ob enih zjutraj, torej smo do naše nastanitve prišle okoli druge ure. Preko Airbnb-ja smo prejele obvestilo, da je tako pozen prihod možen, a z doplačilom 10 €, kar se nam je zdelo sprejemljivo. Ob sprejemu seveda naš gostitelj ni znal skoraj nič angleško tako da smo prešli kar na ruščino. Pred njegovim odhodom smo se zahvalile in mu podale teh nesrečnih 10 €, iz njegovega pogleda pa razbrale, da mu ni nič jasno. V nekem miksu angleščine in ruščine smo mu poskusile razložiti in pokazati kaj je to in čemu je namenjeno a nismo prišle prav daleč. Gospod je skomignil z rameni in rekel »Eh, oke!«, ne da bi spremenil obrazno mimiko, nam zaželel »spokojne noči« (lahko noč po rusko) in odšel.

Naslednji dan smo se namenile v center, uporabljale pa smo aplikacijo YandexGo, ki jo poznamo že iz Kazahstana, Uzbekistana in Kirgizije. Gre za taksi platformo, ki je izjemno popularna v Rusiji in nekdanjih republikah sovjetske zveze. Po zajtrku smo začele z raziskovanjem mesta in najdlje časa preživele na mestni tržnici. Kišnjev je precej moderno mesto, polno novogradenj, prenov, nastajajoče infrastrukture, celo nakupovalnih centrov. Vseeno je mestna tržnica zelo obiskana, tam pa dobiš praktično vse. Od hrane, oblek, pohištva, opreme za dom, čistil, gospodinjskih in kuhinjskih aparatov, šolskih potrebščin,... Skratka, ni je stvari, ki je tam ne bi prodajali. Pritegnilo pa nas je tudi celotno vzdušje, saj se je tam trlo lokalnega prebivalstva, a se tudi me kot zunanje obiskovalke (turistke) nismo mogle upreti, da ne bi česa kupile. No, kako ne bi kupil oblačil ob katerih ti celotna družina, ki si lasti majhen šotor (trgovinico) ploska ob tem, ko se prideš pokazat iz garderobe. Priznam, da kdaj kaj takega pogrešam tudi pri nas (haha).

Popoldne smo imele rezervirano vodeno turo po največji vinski kleti na svetu, oziroma kleti z najdaljšimi vinskimi rovi, Milestii Mici. Vinska klet leži dobrih 40 minut vožnje iz glavnega mesta, za prevoz smo ponovno naročile taksi preko aplikacije YandexGo. Vodena tura vključuje prevoz v rove, ogled rovov in vinskih kleti in se konča v podzemni dvorani s prigrizkom in degustacijo treh vin. Seveda naša izkušnja ne bi bila popolna, če ne bi za vzdušje skrbela dva glasbenika na violinah. Po njunem programu sta se sprehodila od mize do mize, spraševala ljudi od kod so, in odigrala kakšno tipično pesem iz njihovih držav. Ko sta prispela do naše mize sta ob odgovoru »Slovenija« vidno zmrznila, a v nekem trenutku sta že igrala Na Golici v godalni izvedbi, kar je sprožilo veliko smeha tako na naši kot na njuni strani. Vsaka od nas je za darilo ob obisku vinske kleti prejela še buteljko njihovega vina. Super, a kaj ko Ryanair ne dovoli tekočin v ročni prtljagi, same pa smo preveč skopuške, da bi doplačevale prtljago. Morale smo se potruditi, da v naslednjih dneh vino ni šlo v nič.

Naslednji dan je bil namenjen obisku Pridnestrske republike (Transnistria), države, ki uradno ne obstaja, saj je ne priznava nobena država, tudi Rusija ne, čeprav je gospodarsko izjemno odvisna od nje. »Država« ima svojo ustavo, valuto, vlado, parlament, zastavo, vojsko, policijo in poštni sistem.  Leži v Moldaviji, in sicer med reko Dnester in vzhodno moldavsko mejo z Ukrajino. Me smo obiskale zgolj glavno mesto Tiraspol, do katerega vozijo redne avtobusne linije iz Kišnjeva. V državo lahko vstopiš s turistično vizo, ki jo prejmeš na meji invelja dvanajst ur. Obstaja možnost večdnevne vize (za 72 ur), a je zato potrebno nekaj več truda. Ob obisku oblasti opozarjajo na določeno mero previdnosti. Same smo se tam počutile zelo prijetno in varno. Še danes veliko stvari spominja na Sovjetsko zvezo – izgled mesta, javni prevoz, avtomobili, ogromni parki, kipi Lenina, slike Stalina, prisotnost oboroženih vojaških sil na določenih delih, kar s prida izkoriščajo kot glavno turistično tržno nišo, neke vrste »Doživite Sovjetsko zvezo v današnjem času«.

Tretji dan smo si izposodile avto in se odpravile proti severu. Nismo imele nekega skrbno izbranega načrta. Predhodno smo po Google maps-u našle par potencialno zanimivih točk, ki smo jih na našem enodnevnem izletu poskusile obiskati. Prva postaja je bila res lepa razgledna točka na reko Dnester. Na bližino reke nas je hitro opozorilo večje število tankov in vojakov, saj ta predstavlja mejo s prej omenjeno Pridnestrsko republiko. Cel dan pa smo povsod lahko opazovale kičasto lepo kmetijsko pokrajino, z raznolikimi polji, ki so se razprostirala v vse smeri. Za nameček pa smo državo (sicer nevede) obiskale v vrhuncu razcveta sončnic, kar je vse skupaj naredilo že prav pravljično. Na srečo smo bile že iz Kirgizije vajene adrenalinske vožnje po ne ravno urejenih cestah, tako da so nas v tem primeru kakšni odseki le deloma presenetili, a smo vse zmogle brez večjih težav. Na avtu nismo pustile niti ene praske. To nas je rahlo skrbelo, saj smo ob prevzemu prejele snežno bel avto. Po celodnevni vožnji pa smo proti večeru prispele nazaj v mesto, kjer smo vrnile avto in naročile prevoz do centra. Zadnji večer smo preživele v baru Shift, ki je v lasti moldavsko-ruskega para, s katerim smo se prav dobro ujele, tako da večer res ni bil dolgočasen. Ob prihodu smo bile same, v nekaj urah pa je postalo bolj živahno. Blizu nas sta kar nekaj časa sedela dva fanta, stara okrog dvajset let, a nas nista nič ogovarjala, prav tako pa tudi me nismo bile pozorne na niju. Ob odhodu sta pristopila in vprašala: »Hey, sorry girls, where are you from?« Ob odgovoru, da smo iz Slovenije je eden izmed njiju postal vidno navdušen in nam razložil, da sta stavila od kod smo, glede na naš jezik. Ta, ki nas je ogovoril je celo uganil. Zanimalo nas je, kako mu je to uspelo. Zaupal nam je, da je bilo težko a, ko je slišal »Ljubljana« je bil takoj prepričan. Nasmejali smo se, se poslovili nato pa nas je zadelo... Oba sta tam sedela vsaj eno uro in bila tako fokusirana na naše pogovore. Ni kaj, svaka čast, upam, da kdo nima kakšnih travm (haha).

Zadnji dan smo namenile jutranjemu kupovanju magnetkov in ostalih pomembnosti nato pa se odpeljale na obrobje mesta v vodni park Vara Vara. Neke vrste Terme Čatež, samo veliko boljši, večji in modernejši vodni park. Poleg ugodnih cen, izjemne ponudbe toboganov, ležalnikov, hrane in pijače, nas je najbolj fasciniral bar v bazenu, brazilski dnevi s plesalkami, ki so nosile takšne oprave, kot jih nosijo na karnevalu v Riu, in dejstvo, da ne glede na to, da je bil vikend, ni bilo nobene hude gneče. Park smo maksimalno izkoristile in se v popoldanskih urah odpeljale na letališče, pozno zvečer pa prispele v Benetke.