Zalin Rukzak

V začetku junija smo se s 3 prijateljicami odpravile na road-trip po jugozahodnem delu Kazahstana in severnem delu Kirgizije oz. Kirgizistana. Prvotno smo načrtovale le obisk slednje države, a nam ni žal, da smo dodale še drugo. Glede na njuno velikost smo ju izkusile le zgolj majhen delček (vseeno je naneslo dobrih 1400 kilometrov) in težko si je predstavljati, da smo vse to doživele v skromnih desetih dneh. Pot smo začele v Almatyju, nekdanjem glavnemu mestu Kazahstana, kjer smo prevzele rent-a-car. Po dveh dneh dolge vožnje smo prispele v Kirgizijo, potovanje pa smo zaključile v glavnemu mestu Bishkek.

Pred skoraj 3 meseci sva se vrnila iz najinega 18-dnevnega potovanja po Indoneziji. Večino časa sva preživela na otoku Lombok, vzhodnem sosedu bolj znanega Balija. Na poti tja in nazaj pa sva imela tudi daljši postanek v glavnem mestu države. Indonezija je (izjeme so posamezne regije) največja muslimanska država na svetu, ki se od zahoda proti vzhodu razteza čez več tisoč otokov in leži na območju ekvatorja, oziroma rahlo pod njim.

Konec oktobra 2023 smo se s sestro in očetom odpravili na 10-dnevno potovanje po Floridi, ki smo ga zaključili v slogu: s 4-dnevnim križarjenjem po Bahamih. Po 12-urnem letu smo zgodaj zjutraj pristali na mednarodnem letališču v Miamiju. Zapleti so se pričeli še pred našim odhodom, saj sem morala zaradi obiska Kube pridobiti vizo za vstop v ZDA, saj te od 2021 dalje  Kubo obravnavajo kot državo, ki podpira terorizem.

V septembru 2019 sem z dvema prijateljicama obiskala Vietnam. Naše potovanje je skupaj z ne ravno kratko potjo do tja trajalo 18 dni. Začele smo na glavni železniški postaji v Ljubljani, se s Flixbusom odpeljale do Zagreba,  do Budimpešte. Po dobrih nekaj urah počitka je bil čas za naš check-in in vkrcanje na letalo do Istanbula, kjer smo prestopile na let do Hanoja.

»Google maps pravi, da je cesta pač cesta in če se s tem ne strinjava, greva lahko domov.«

Kot je možno razbrati iz naslova bo tokratna objava namenjena kratkemu pobegu v glavno mesto Bolgarije, v Sofijo. Iz v oči bodečega naslova pa ni moč razbrati, da v bistvu ne gre za neko hudo izkušnjo, ampak za le vmesni nesrečni dogodek, ki pa ga ne bomo pozabile. Čuden? Grozen? Travmatičen? Smešen?... Ne vem. Odvisno kako ga dojemaš, mi smo ga malo mešano. Zdaj pa k bistvu.

V prejšnji objavi sem predstavila potek najinega potovanja po Kubi v juliju 2022. Večkrat sem omenila najino ne ravno najboljše finančno stanje, ki tokrat (izjemoma) ni bila krivda najinih študentskih statusov, ampak zanimive državne ureditve. Omenjala sem tudi situacijo v državi, ki po pandemiji Covida-19 ni ravno rožnata. Ne bi se preveč spuščala v politiko, saj na tem področju nisem strokovnjakinja. Bistvo je, da je, da sta bila turizem in z njim povezan zaslužek v času zaprtja države precej na udaru. To je še poglobilo tamkajšnjo gospodarsko krizo in finančno stanje v državi. Pred tem sta bili v državi veljavni dve denarni valuti, in sicer poenostavljeno: kubanski peso za domačine in kubanski peso za turiste. Tako je država lahko služila na račun obiskovalcev, domačini pa so lahko enake produkte kupovali ceneje. Ob pomanjkanju turistov se to pač ni več izšlo, zato so uvedli enotno, dražjo, valuto.

Vse se je začelo leta 2022, ko smo vsi že nestrpno čakali razglasitev konca pandemije covid-19, ukinitev raznoraznih ukrepov in vrnitve v staro življenje. Zame je to pomenilo tudi vrnitev v normalno načrtovanje potovanj, kjer so moja največja skrb finance in ne še gora ostale papirologije in prilagajanj. Februarja tega leta sva se na podlagi ugodnih letalskih kart iz Benetk v Havano s fantom odločila za obisk Kube v juliju. Takrat sva bila oba še študenta, tekom covid-19 omejitev pa študentskih del ni bilo ravno na pretek, zato sva za izvedbo potovanja dobesedno napraskala zadnje cente. Ampak po nekajmesečnih pripravah, izdelavi načrta, urejenih vizah, zavarovanjih in izpolnjenem vprašalniku (ki je bil takrat pogoj za vstop v državo) sva se samozavestno z rukzaki odpravila na pot.